Učilnico smo zamenjali za učenje v naravi in se podali na raziskovalno pot po dinarsko-kraški pokrajini.

V sredo, 4. novembra 2026, smo se s petošolci odpravili na ekskurzijo, na kateri smo znanje, pridobljeno pri pouku družbe in naravoslovja, nadgradili z neposrednim opazovanjem in raziskovanjem. Pot nas je skozi zanimive zgodbe in legende vodila do številnih naravnih posebnosti in ljudi, ki s svojo predanostjo ohranjajo bogato dediščino teh krajev.

Raziskovanje smo začeli v Močilniku. Zaradi nizkega vodostaja izvira žal nismo mogli videti, smo si pa ogledali Jazonovo pest in spoznali legendo o Argonavtih. Učenci so dobili ustvarjalno nalogo: zapisati so morali svojo predstavo o tem, kako je po njihovem mnenju nastal Močilnik.

Med vožnjo proti Križni jami smo skozi okna avtobusa opazovali značilne kraške pojave, kot so vrtače, uvale in kraška polja. Ob tem smo spoznavali tudi zgodovino in pripovedno izročilo teh krajev. Prisluhnili smo zgodbam o tem, kaj je o Slivnici in Cerkniškem jezeru pisal Janez Vajkard Valvasor ter obudili pripoved o Martinu Krpanu, ki ga povezujemo s tem delom Slovenije.

V Križni jami nas je najprej presenetila nizka temperatura in vlažnost podzemnega sveta. Posebno pozornost je pritegnilo okostje jamskega medveda, ki je bil v primerjavi z današnjimi medvedi pravi orjak. Največje navdušenje pa je požela vožnja s čolnom po podzemnem jezeru. Še posebej čarobno je postalo, ko je vodnica osvetlila vodo in smo lahko občudovali njeno čudovito smaragdno barvo.

Med raziskovanjem jame smo opazovali kapnike in spoznavali življenje v njej. Z veliko vnemo smo iskali tudi njene drobne prebivalke, bele stonoge, ki pa so se nam uspešno skrile. Smo pa videli netopirje, ki prezimujejo v jami, in izvedeli, da med počitkom ne visijo tesno skupaj, saj potrebujejo dovolj prostora, da lahko ob prebujanju vzletijo.

Podzemni svet je v učencih vzbudil številna vprašanja o nastanku jame, njenih prebivalcih in drugih posebnostih. Z veseljem so jih zastavljali vodnici, ki je bila ob koncu obiska navdušena nad njihovo radovednostjo in pozornim opazovanjem.

Po ogledu jame smo se vrnili v Cerknico, kjer nas je čakal ogled žive makete Cerkniškega presihajočega jezera. Predstavil nam jo je gospod Vekoslav Kebe, ki že več kot 40 let z veliko predanostjo zbira gradivo o življenju v teh krajih. Nazorno nam je pojasnil, kako in zakaj nastane naše največje jezero. Ob tem smo spoznali tudi pomen znanega cerkniškega reka: »Jezero je, jezera nej.« Njegova pripoved v domačem narečju je bila za učence prav posebno doživetje.

V sklopu muzeja smo si ogledali film o štirih letnih časih na jezeru, stare pripomočke za lovljenje rib in kar dvanajst metrov dolg lesen čoln. Takšne čolne so nekoč Cerkničani uporabljali kot prevozno sredstvo ob najrazličnejših priložnostih – od porok in prevoza živine pa vse do zadnjega slovesa. Zanimanje učencev je vzbudila tudi delavnica starega orodja, v kateri nam je vodnica predstavila del Kebetove ustvarjalne dediščine.

Ob koncu obiska nas je prijetno presenetila posebna pozornost. V dar smo prejeli knjigo Jezerski čoun, ki jo je napisal gospod Vekoslav Kebe. Knjiga s prelepimi fotografijami in bogatimi opisi bo zagotovo lepo obogatila zbirko naše šolske knjižnice. Tudi naša muzejska vodnika sta ob slovesu pohvalila učence, njihovo radovednost in zanimanje za predstavljeno vsebino.

Sledila je le še kratka vožnja do Cerkniškega jezera. Po okrepčilni malici smo se odpravili na sprehod in opazovali značilnosti kraškega polja. Čeprav nam je gosta megla zakrila pogled na Slivnico, kjer naj bi

domovale čarovnice, nas je preplet vode in kraške pokrajine navdušil tudi v oblačnem in vetrovnem vremenu.

Na postajališču Kuharca smo nadgradili znanje naravoslovja s spoznavanjem prehranjevalnega spleta, značilnega za območje Cerkniškega jezera. Nato smo se približali vodi in s prsti občutili njen hlad. Za nekaj trenutkov smo se umirili, prisluhnili zvokom narave ter v tišini opazovali okolico. Uspelo nam je opaziti tudi nekaj izmed številnih vrst ptic, ki živijo na tem območju. Tako smo lahko spoznali, kako dragoceno je, da si v naravi vzamemo čas tudi za tiho opazovanje.

Na poti domov smo prisluhnili še zgodbam o Butalcih, ki v pustnem času v Cerknici prevzamejo oblast. Njihove zabavne domislice so nas dodobra nasmejale in poskrbele za prijeten zaključek pestrega dne. K šoli smo se vrnili ob mraku, utrujeni, a zadovoljni in polni novih spoznanj ter lepih doživetij.

Naslednji dan smo v šoli dokončali raziskovalno knjižico, ki nam bo ostala v trajen spomin na ekskurzijo. Učenci so v skupinah reševali naloge, povezane z raziskovanjem krasa in kraških pojavov. Ob tem so razvijali spretnosti sodelovanja, pozornega poslušanja ter povezovanja že usvojenega znanja z novimi spoznanji.

Na koncu smo skupaj ovrednotili naše delo in dan dejavnosti. Učenci so poudarili, da jim je bilo najbolj všeč prav to, da smo učenje iz zvezkov in delovnih zvezkov prestavili v naravo. Veselili so se možnosti raziskovanja, odkrivanja novih krajev, druženja ter medsebojnega spoznavanja in povezovanja z vrstniki iz paralelke.

Ekskurzija je bila odlična priložnost, da smo šolsko znanje povezali z neposrednimi izkušnjami. Še enkrat se je pokazalo, da je narava čudovita učilnica, v kateri se ob opazovanju, raziskovanju, spraševanju in sodelovanju rojevajo spoznanja, ki ostanejo. In prav takšno znanje, podprto z doživetji, radovednostjo in dobrim razpoloženjem, z veseljem delimo tudi naprej.

Ob zaključku dejavnosti smo si bili enotni: tako učenci kot učitelji si želimo še veliko podobnih učnih priložnosti, ki znanje spreminjajo v nepozabna doživetja.

Manica Marolt