Z učenci, ki se učijo nemščino kot izbirni predmet v sedmem, osmem in devetem razredu smo se v mesecu oktobru odločili, da izvedemo dvodnevno strokovno ekskurzijo na Dunaj. V soboto, 11. 10., smo se v zelo zgodnjih jutranjih urah podali na pot proti Dunaju. Pridružili so se nam učenci OŠ Rodica in OŠ Dob. Ob zanimivi razlagi o  sosednji državi Avstriji ter njeni prestolnici Dunaju, ki nam jo je posredoval vodnik Boštjan, nam je pot hitro minila. Veselili smo se toplega in sončnega dneva, ki je bil pred nami, še bolj pa vseh kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, ki jih ponuja mesto s približno 2 milijona prebivalcev.

Najprej smo se ustavili v čokoladnici Zotter, ki spada po oceni mednarodnega testa čokolade med najboljše čokoladnice na svetu. Bilo je neskončno veliko čokolade za vse! Vodstvo, polno čokoladnih užitkov nas je popeljalo od zrna do gotove čokolade. Ogledali smo si lahko preko 365 različnih vrst čokolade. S posebnimi žličkami smo jih lahko poskusili na 18.ih degustacijskih postajah. V manufakturi izdelujejo čokolado po načinu bean-to-bar, torej od zrna naprej izključno po načelih bio in fairtrade kakovosti.

Sledila je vožnja po dunajskem ringu, kjer smo lahko občudovali znamenite dunajske stavbe. Ustavili smo se pred dvorcem Belvedere ter si pogledali še čudovite vrtove z ribniki. Na poti do kompleksa stavb priznanega dunajskega arhitekta Hundertwasserja, smo se seznanili z avstrijsko arhitekturo. Omenili smo tudi delovanje slovenskega arhitekta Plečnika na Dunaju, ki je deloval v obdobju secesije. Videli smo stanovanjsko hišo in nekakšno galerijo z neravnimi tlemi, s streho, prekrito z zemljo in travo ter drevesi, ki rastejo kar v stanovanjih. Nihče se ni mogel upreti razgibanim oblikam in pestrim barvam. Nato smo si del mesta pogledali peš. Učenci so imeli zelo pričakovani prosti čas. Nato smo se naprej napotili še  v hišo morja, ki se nahaja v bivšem protiletalskem stolpu iz 2. svetovne vojne. V njej so zgradili še desetmetrski stekleni predor, ki je edinstven na svetu, saj ni pritrjen na tla, zato je ribe mogoče opazovati tudi pod nogami. Dobesedno smo se sprehodili skozi morje in občudovali podvodni svet Atlantika. V enem izmed petih nadstropij smo videli najbolj strupeno kačo na svetu, ogledali pa smo si tudi hranjenje dveh sto kilogramskih pitonov. Prav poseben je bil občutek, ko smo lahko zrli morskemu psu v oči. Že precej utrujeni smo se ustavili v prijetni dunajski restavraciji, kjer nas je pričakala tradicionalna dunajska večerja. Uganete, kaj smo jedli? Po napornem dnevu, polnem prijetnih vtisov in v pričakovanju še enega zanimivega dne, smo se pozno zvečer nastanili v mladinskem hostlu.

V jutranjih nedeljskih urah smo se najprej odpravili proti baročnemu bivališču avstrijskih cesarjev Schönnbrunnu, ki leži na obrobju mesta. Tam smo se seznanili  z zgodovino naše sosednje države, kamor smo bili Slovenci celo tisočletje vključeni. Dvorec Schönbrunn je s svojimi 1500 mogočnimi sobanami, kjer so še ne dolgo nazaj zares živeli, drugi največji ter najbolj obiskan grad na svetu. Sprehodili smo se po prostranem parku z brezhibno urejenimi drevesi in cvetličnimi gredicami, okrasnimi ribniki, dišečimi cvetočimi vrtnicami, vodnjaki in številnimi skulpturami. Povzpeli smo se tudi na vrh hribčka do Gloriette, največje ter najbolj znane glorijete na svetu, kjer je imel cesar Franc Jožef zajtrkovalnico. Tukaj se pogled razprostira na ves Dunaj.

Nato pa je sledil še obisk najstarejšega delujočega živalskega vrta na svetu. Videli smo najrazličnejše živali z vsega sveta, ki so se mirno in spokojno nastavljale našim fotografskim objektivom. Lačne pande, zaspani severni medvedi in koale, razigrani morski levi, pingvini in kenguruji, menim, da nikogar niso pustili ravnodušnega. Nekateri učenci so se znašli in se po živalskem vrtu popeljali z vlakcem. Blizu živalskega vrta se nahaja Tehnični muzej, ki smo ga prav tako vključili v oglede. Že sam vhod v muzej je precej impresiven, saj vstopiš v zares velik prostor, v katerem so vagoni vlakov, starinske lokomotive, ogromni stroji v več nadstropjih, pod stropom pa so letala, helikopterji, satelit in različna zračna plovila. V muzeju je veliko interaktivnih zanimivosti, v katerih lahko otroci sodelujejo. Skozi nadstropja se nato premikaš skozi različne oddelke, v katerih spoznavaš, kako deluje elektrika, kaj je jedrska energija, imajo oddelke za cestni in železniški promet, oddelek z inštrumenti in še marsikaj zanimivega. Otrokom je najbolj všeč to, da lahko pri mnogih razstavljenih predmetih sami preizkusijo, kako delujejo in se pri tem tudi veliko novega naučijo. Prav izobraževalna plat je tista, ki jo v muzeju zelo poudarjajo, zato obiskovalcem svetujejo, da muzej obiščejo večkrat.

Raziskovali smo tudi  najožji center mesta. Fotografirali smo se ob kipu Mozarta in prispeli do katedrale, posvečene svetemu Štefanu, kjer so imeli učenci nekaj težko pričakovanega prostega časa za samostojno odkrivanje mesta. Nekateri so se razveselili Starbucksa, drugi so poiskali spominke, si privoščili kos znamenite torte Sacher ali raziskovali bogat izbor različnih trgovin z oblačili in obutvijo. Vsi pa smo se ob ponovnem snidenju strinjali z znanim slovenskim pregovorom: »Ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj!«, saj cene niso bile najbolj prijazne našim denarnicam. Sledil je orientacijski ogled mesta: videli smo avstrijski parlament, novo mestno hišo, Burgtheater, fakultete, parke, dvorec Hofburg, ki je bil nekoč kraljevska palača, znamenito dunajsko opero, gledališča, umetnostno zgodovinski in naravoslovni muzej, mestno hišo … in še kaj.

Bili smo navdušeni, malce utrujeni, vendar zadovoljni, veseli in hvaležni, da smo lahko doživeli tako vsebinsko bogat program, toliko zanimivih in poučnih stvari. V  poznih večernih urah smo se vrnili domov. Na poti domov sva z učiteljico Tejo izvedli še tradicionalni nagradni kviz, kjer so učenci izkazovali svoje na novo pridobljeno znanje. Mislim, da nam bo strokovna ekskurzija še dolgo časa ostala v lepem spominu.

Mentorica: Nina Smej